Zgodovina razvoja desk za surfanje

Že leta 1778 je britanski raziskovalec kapitan J. Cook opazil takšne dejavnosti med lokalnimi prebivalci na Havajskih otokih. Po letu 1908 se je surfanje razširilo v nekatere evropske in ameriške države. V Azijo se je razširil po letu 1960. Surfanje se je močno razvilo v zadnjih desetletjih ali dveh.Obsežna deskarska tekmovanjaso potekale na obalah Severne Amerike, Peruja, Havajev, Južne Afrike in vzhodne Avstralije.

Surfanje poganjajo valovi in ​​ga je treba izvajati na plaži, kjer sta veter in valovi. Višina valov naj bo približno 1 meter, minimalna pa ne manj kot 30 centimetrov. Havajski otoki imajo valove, primerne za surfanje skozi vse leto. Zlasti pozimi ali spomladi prihajajo valovi iz severnega Pacifika. Valovi so visoki kar 4 metre in lahko športnikom omogočijo drsenje več kot 800 metrov. Zato so bili Havajski otoki vedno središče svetovnega deskanja.

Prvideske za surfanjeuporabljeni so bili dolgi približno 5 metrov in težki od 50 do 60 kilogramov. Po drugi svetovni vojni so se pojavile plošče iz penaste plastike, oblika plošč pa je bila izboljšana. Deske, ki se danes uporabljajo, so dolge od 1,5 do 2,7 metra, široke okoli 60 centimetrov in debele od 7 do 10 centimetrov. So lahke in ploščate, nekoliko ožje na sprednjem in zadnjem koncu ter imajo stabilizacijsko repno plavut na zadnji in spodnji strani. Za povečanje trenja je na površino deske prevlečen tudi voskast zunanji film. Vse deske za surfanje tehtajo le 11 do 26 kilogramov.

Na sprednji strani kril kita grbavca je nekaj valovitih struktur, ki pomagajo temu velikanu, da se premika naprej v vodi bolj graciozno in gladko. Ta struktura pomaga zmanjšati upor in pomaga kitu grbavcu "ujeti" vodni tok, kar zagotavlja, da se lahko hitro premika kljub svoji velikosti. Navdihnjen s tem,deska za deskanjeproizvajalec Fluid Earth je izdelal edinstveno surf desko z valovitim sprednjim delom.